Referendum o ustanovitvi Javnega zavoda za pomoč in oskrbo na domu v Kočevju je razkril več ključnih družbenih in političnih problemov, ki segajo onkraj samega vprašanja o zavodu. Najbolj očiten kazalnik stanja je izjemno nizka volilna udeležba, saj kvorum 20 % ni bil dosežen. Ta podatek nedvomno kaže na resigniranost in apatijo občank in občanov. Ljudje so očitno izgubili zaupanje v smiselnost participacije pri odločanju o ključnih družbenih vprašanjih, kar nakazuje širši problem legitimnosti lokalne politike. Občutek nemoči in prepričanje, da se s sodelovanjem ne da ničesar spremeniti, sta verjetno glavna razloga za tako nizko udeležbo.
Pomemben dejavnik, ki je vplival na končni rezultat referenduma, je bila vsebina samega referendumskega vprašanja. Vprašanje “Ali ste za to, da se uveljavi odlok o ustanovitvi Javnega zavoda za pomoč in oskrbo na domu?” je imelo navidez pozitivno konotacijo, kar je volivcem lahko predstavljalo zavajajočo dilemo. Vsebina vprašanja je bila paradoksalna, saj so volivci, ki so želeli zavrniti uveljavitev odloka, morali glasovati s “PROTI”, kar je pogosto v nasprotju z logiko volilnih vprašanj. To je povzročilo zmedo med volivci in s tem dodatno zmanjšalo njihovo pripravljenost za udeležbo in ustvarjalo zmotno voljo volivcev. Poleg tega je bil to še en primer uporabe jezikovnih manipulacij, ki jih pogosto srečujemo pri referendumih, katerih cilj je vplivati na volilno telo in povečati možnosti za uspeh tiste strani, ki je pripravila vprašanje.
Pri organizaciji referendumske kampanje je ključno vlogo odigralo društvo Moja Kočevska, ki je ob podpori politične koalicije Gibanja Svoboda, Socialnih demokratov (SD) in Slovenske demokratske stranke (SDS) vodilo kampanjo v smeri podpore ustanovitvi Javnega zavoda. Kljub temu, da je imelo društvo podporo večjih političnih strank, ki imajo na nacionalni ravni precejšen vpliv, jim je uspelo mobilizirati zgolj 10 % volilnega telesa. To kaže na izrazito nizko raven podpore med prebivalci Kočevja in šibko sposobnost političnih akterjev za mobilizacijo lastnega volilnega telesa. S tem so se izpostavila vprašanja o legitimnosti in vplivu lokalnih političnih akterjev. Zdi se, da so se med udeleženci referenduma znašli predvsem predstavniki javnega sektorja, ki imajo večkrat specifične interese v podpori javnim zavodom, saj so ti pogosto delodajalci ali nosilci programov, ki financirajo njihove aktivnosti. Politična koalicija, ki je skupaj s društvom Moja Kočevska prevzela pobudo, očitno ni uspela nagovoriti širše javnosti. To postavlja pod vprašaj, kdo v resnici vodi lokalno politiko in ali ti akterji dejansko uživajo podporo ljudstva, ali pa svoje projekte uveljavljajo brez jasne podpore večine občanov.
Pomemben dejavnik, ki ga v tej analizi ne gre prezreti, je vloga Zavoda Jutro. Ta je v nasprotju z drugimi akterji ostal apolitičen in deluje kot neprofitna organizacija, ki je v tem političnem boju ostala zvesta svojim vrednotam. Kljub temu, da je bil Zavod Jutro izpostavljen pritiskom političnih akterjev in je bil pogosto tarča kritike v javnih razpravah, mu je uspelo doseči podporo 22 % volilnega telesa. To je pomemben dosežek, saj je Zavod Jutro, ki je deloval brez politične podpore, uspel zbrati pomembno podporo. Ta rezultat kaže, da ljudje prepoznavajo pomen nevtralnosti, kakovosti storitev in pomen neodvisnega delovanja. To je v nasprotju z javnimi zavodi, ki pogosto veljajo za politično vodene organizacije, kjer imajo javni uslužbenci vlogo varuhov lastnih interesov. Zavod Jutro je pokazal, da je v politično razdvojenem okolju možno ohraniti nevtralno in strokovno držo, kar so volivci nagradili s svojo podporo. Poslanstvo Zavoda Jutro je pomagati ljudem, še posebej ranljivim skupinam, kar je tudi temelj vseh naših aktivnosti. Zavod Jutro je in bo tudi v prihodnje usmerjen v zagotavljanje kakovostnih storitev pomoči na domu ter v skrb za tiste, ki potrebujejo največ podpore. Naša zaveza k pomoči ljudem je trdna in jasna, saj verjamemo, da lahko le s takim pristopom ustvarimo trajne pozitivne učinke v skupnosti.
Nizka volilna udeležba ni bila le posledica resigniranosti in apatije občank in občanov, ampak tudi posledica načrtne omejitve dostopa do informacij. Občina Kočevje je aktivno prispevala k cenzuri in informacijskemu mrku, kar je bistveno vplivalo na pripravljenost ljudi za sodelovanje na referendumu. V demokratičnih družbah je dostop do informacij temelj za sprejemanje odločitev, ki temeljijo na razumskih argumentih. Če je javnost izključena iz dostopa do informacij, se zmanjša zaupanje v politične akterje in procese odločanja. V tem primeru je bila občanom s strani Občine Kočevje predstavljena le enostranska podoba, pri čemer je bil izpostavljen zgolj pomen ustanovitve novega zavoda, medtem ko prednosti ohranitve obstoječega sistema niso bile javno obravnavane. Takšen informacijski mrk je klasičen primer omejevanja javnega diskurza in nadzora nad informacijami. Z informacijskim mrkom se je znatno zmanjšala možnost, da bi občani lahko oblikovali informirano odločitev, kar je pomembno vplivalo na nizko udeležbo.
Na podlagi vseh teh ugotovitev je mogoče izpostaviti več ključnih sporočil. Prvič, nizka volilna udeležba jasno kaže, da občani Kočevja niso videli smisla v participaciji pri tem referendumu. Drugič, zavajajoče referendumsko vprašanje je dodalo dodatno plast zmede in lahko upravičeno rečemo, da je namenoma prispevalo k napačnemu razumevanju vprašanja. Tretjič, politična koalicija, ki je v kampanji sodelovala z društvom Moja Kočevska, kljub vsem političnim in institucionalnim vzvodom ni uspela mobilizirati več kot 10 % volilnega telesa. Nenazadnje pa je informacijski mrk, ki ga je izvajala Občina Kočevje, močno vplival na volilno udeležbo in postavlja vprašanja o transparentnosti in odgovornosti občinskih oblasti.
Celoten proces referenduma v Kočevju je prinesel številne razmisleke o demokratičnih procesih, legitimnosti lokalnih oblasti in vlogi nevtralnih akterjev. Jasno je, da ljudje pričakujejo večjo transparentnost, jasnost referendumskih vprašanj ter dostop do objektivnih informacij, ki omogočajo informirano odločanje. Zdi se, da v Kočevju lokalna politika deluje mimo volje ljudstva, kar postavlja vprašanje o odgovornosti in transparentnosti tistih, ki sprejemajo odločitve v imenu občanov. Na koncu pa velja opozoriti na znan zapis iz Šeškovega doma, ki ob tej analizi dobi še posebej pomenljiv kontekst. Kot je tam zapisano, velja staro, a vedno aktualno sporočilo:
“Narod si bo pisal sodbo sam”
Vir: Wikipedia